Matevž Luzar, režiser in scenarist: “Všeč mi je, da sem se vrgel v čaj.”

Matevža Luzarja poznamo po celovečercu Srečen za umret, ki je letošnjo pomlad napolnil kinematografe. Njegovi kratki filmi so že pred tem pustili svoj pečat doma in v tujini.

Študiral je teologijo, na AGRFT pa diplomiral s kratkim igranim filmom Vučko, s katerim je bil tudi nominiran za študentskega oskarja v Los Angelesu. Poleg režije se ukvarja še s pisanjem scenarijev. Matevž je tudi ljubitelj čajev, zato sem ga povabil na degustacijo. Nekaj čajev je izbral sam, nekaj sem jih dodal jaz. Prelivala in pogovarjala sva se več kot dve uri. O čaju in filmu.

Matevž Luzar in čaj

Foto: Matevž preliva dahongpao

Kitajsko čajno mizo poznaš?
Poznam čajno mizo, gaiwane, skodelice … vse sem že videl, nisem pa še nikoli na njej pripravljal čaja. Ne na tak način, kot ga imam sedaj pred sabo.

Najprej bova pribor prelila, umila in ga segrela z vročo vodo.
Vidim. Zakaj pa uporabljaš pinceto?

Z njo prijemam vroče skodelice, hkrati pa s prsti ne “packam” po robu skodelice, iz katere gost pije. Se spomniš svoje prve izkušnje s čajem?
Spomnim se stare mame, ki je imela črno posodo. Rekla je, da dela ruski čaj. Pil sem ga zmeraj, ko sem imel prebavne motnje. Tega se spomnim. Iz otroštva. Ne vem pa, kak čaj mi je dala v posodo. Kasneje sem prišel v Ljubljano in sem sicer pil čaj, ampak sem bil večji ljubitelj kave. A težava z njo je bila, da nikjer nisem dobil prave. To me je iritiralo. V tem obdobju sem popil preveč slabe kave. Kasneje sem ponovno začel odkrivati čaj. Naročal sem ga iz Anglije. Zadnje čase pa tvojega. Včasih sem pil od novembra do marca, poleti sem naredil pavzo. Zdaj ga pijem tudi poleti.

Mnogim, ki sredi poletja pijejo kavo, se hkrati zdi čudno, da nekdo pije čaj, če je zunaj toplo.
Ja, to je res smešno.

Si s kavo popolnoma prenehal?
Ja. Kakšnih pet mesecev je že nisem redno pil. No, občasno kakšno skodelico. Ponavadi zjutraj. Ampak se mi zdi, da popijem kavo in mi energija pade. Ravno obratno, kot je name imela učinek včasih.

Kofein pri čaju v primerjavi s kavo počasneje “prihaja” in “odhaja”. Pri kavi hitro doseže svoj vrh in tudi hitro pade.
Ravno to mi je pri čaju všeč. Zadnje čase veliko pišem in zraven pijem čaj. Všeč mi je, da mi čaj zbistri glavo. Postanem miren in lahko zelo skoncentrirano delam.

Za začetek pripravljam zeleni huangshan maofeng. Prvi preliv bo zelo nežen. Me pa zanima, zakaj si se odločil, da zbereš prav tega?
Že nekaj časa sem ga gledal in si ga želel poskusit. Rad imam zelene čaje. Ponavadi jih pijem popoldan ali zvečer. Zjutraj imam rad črne. Mogoče je sedaj tudi obdobje, ko pijem več zelenega. Spomladi in poleti vsekakor več zelenega.

Kako se ti zdi?
Mmm. Sladkast.

Naslednji preliv bom podaljšal na 45 sekund. Še vedno pa pijeva zelo nežen čaj.
Ja, to sem sam izkusil. Ko sem začenjal piti več zelenaga čaja, se mi je zdel zelo voden. A sem vztrajal in se mi je okus privadil. Sedaj opazim nianse, ki jih vsak čaj nudi.

Mislim, da smo preveč navajeni na intenzivne instantne okuse, recimo sladko, slano … pa na močne umetne arome, ki jih dodajajo v hrano. Če bolj pazljivo izbiramo to, kar jemo, se jezik postopoma navadi razločevati in uživati v naravnih okusih.
Ja, zelo se pozna. (srka čaj) Rad imam to svežino. A črne tudi pripravljaš s tako kratkimi prelivi?

Tudi. Sploh kak dianhong. Najboljše se obnese pri 30-sekundnih prelivih.
Sem opazil.

Daljše prelivanje črnih čajev, predvsem črnih čajnih mešanic je bliže Angležem. Seveda dodajo še mleko in sladkor. Kitajci tega ne delajo.
Tudi meni je kitajska tradicija blizu. Se mi zdi, da je s čajem kot s kavo. Imaš različne tradicije, različne šole priprave in pitja. Recimo dunajsko, italijansko … Ravno zadnjič sem ženi razlagal, naj ne daje mleka v čaj. Ne ve mojega, ga je škoda. Vidim, da tudi veliko ljudi pije aromatizirane čaje. To mi nikoli ni bilo blizu.

Povohaj še sveže odprte liste v gaiwanu.
Tudi diši rahlo sladkasto.

Bi lahko rekel, da je čaj kakorkoli spremenil tvoje življenje?
Bolj sem odprt za nianse. Bolj sem pozoren na okuse. Opazujem, kaj mi je všeč, kaj se mi zdi dobro. To izkušnjo prenesem tudi na film. Hkrati je čaj moj sopotnik pri ustvarjanju. Sicer pa lahko rečem, da me čaj še spreminja. Nisem še tapravi čajepivec, sem pa na poti tja. Predvsem pa lahko rečem, da mi je všeč, da sem se vrgel v čaj. Prijetno odkritje. Pri čaju me preseneča, da je tako različen, da obstaja toliko vrst. Čeprav je rastlina ena. To sem ugotovil že zgodaj v moji čajepivski karieri in me je zelo fasciniralo. V stvari, ki jih počnem, se zelo poglobim, veliko berem, spremljam novosti. Isto je bilo s čajem. Tudi sušijem. Šahom. V Sloveniji pogrešam, da ni te scene. Recimo, v San Franciscu je čajna kultura bum. Pri nas pa ne veš, kje bi zadeve spremljal, kam bi šel, da bi o teh temah govoril z ljudmi. Všeč mi je, kar delata vidva z Romanom. Zgodba. Ne samo čaj, ampak vse, kar ga obdaja.

Ga pripravljaš rutinsko ali je čaj zate tudi vrsta meditacije?
To ni. Pijem ga “za zraven”, ob delu, ko pišem. Pripravljal sem si ga v v čajniku, zadnje čase pa vse bolj v čajni skodelici s steklenim filtrom. Uporabljam stekleni pribor, ker čaj ob pripravi rad opazujem. Všeč mi je, kako se lističi odpirajo. Žal še nisem prišel do tega, da bi se ob pitju čaja ustavil. Sedaj, ko tu sediva imam recimo tak občutek. Vidim, da je več rituala kot pri meni. Jaz ga bolj pijem, ne posvečam toliko pozornosti pripravi. Sem pa ravno zadnjič razmišljal, da rabim nek večji set za pripravo. Tudi za obiske, da ga lahko pravilno in v miru postrežem. Zanimivo je tudi, kako dolgo se posamezen čaj namaka. Kakšne izkušnje imaš ti s tem?

Zelo odvisno od čaja. Ni enega pravila. Ko spoznavam nov čaj, ga dam na stran vsaj 50 gramov. Poskušam razne scenarije – temperatura, dolžina preliva, količina vode … Šele ko sem z izkupičkom zadovoljen, ga postrežem ostalim …
Tudi sam sem ugotovil, da je kakovost vode zelo pomembna. Isti čaj pripravim v Zagorju in v Ljubljani, z vodo iz pipe, in se pozna razlika.

Predvsem je pomembna trdota vode. Nekateri jo filtrirajo ali pa celo uporabijo izvirsko vodo.
Poskusil sem že različne opcije. Sploh na začetku me je bilo strah, da bom čaj narobe pripravil. Sčasoma človek spozna, da noben način ni napačen. Čaj je osebna stvar. Poskušaš to, ono … in se odločiš za način priprave, ki ti ugaja.

Od zelenih si za današnji preliv izbral tudi yunnansko različico biluochuna. Upam, da nisi preveč jezen, če ga zamenjam s xuelongom, ki ga imam ravno tukaj? Okus je podoben, le da so xuelong lističi nekoliko drugače zviti.
Sploh ne. Vem, da je težko zbrat nek čaj. A rad eksperimentiram in ni narobe, če me nekaj preseneti. Tudi, če mi morda ni všeč, rad poskusim.

Mogoče je malo manj nežen kot prejšnji huangshan. Ampak še vedno zelen.
To mi je všeč. (povoha) Malo ima tudi sadne note. Moj največji problem s čaji, ki so mi všeč, je, da se ne morem odločiti za enega ali dva. Kako naj rečem, da je eden boljši od drugega? Ne morem. (posrka vsebino skodelice) Zato ga veliko popijem. Misliš, da obstaja mera, ko je popitega čaja preveč?

Ne vem, meni se to še ni zgodilo. Včasih ga res veliko popijem, sploh takrat ko Roman pošlje nove čaje in jih je potrebno preizkusiti in poslikati. Potem pa več dni tudi abstiniram. Ne morem reči, da sem od čaja odvisen.
Tudi jaz nimam tega problema. Je pa res, da ga veliko spijem. (smeh)

Koliko?
Tri skodelice na dan že. Če delam, tudi več.

Čajni material po prelivanju

Foto: Sheng puer po prelivanju

Greva sedaj na surovi puer, Kitajci mu rečejo sheng. Po okusu je bližje zelenemu kot črnemu.
Se lahko tudi stara?

Ja. Tale sheng potička pred nama je naravno starana približno pet let. Obratno pa je shu puer staran umetno oz. je fermentiran. Takega bova poskusila na koncu.
Koliko pa stane ena taka potička?

Mnogi puerji nimajo realnih cen. Nekatere se špekulativno uporablja tudi za investicijo. Kupiš zgodbo, ne samo čaj. Pri mladih shengih kupiš potencial, kaj s tem čajem bo čez 10, 20 let. Pri dobrih 20-letnih kupiš prav to patino. Pred sabo imava potičko iz moje osebne zaloge, ni v prodaji. Pri nas bi se prodajala po vsaj 50 evrov. Dober, piten čaj. Na Kitajskem se da dobiti tudi izredno poceni potičke, in seveda tudi take, pri katerih cene letijo v nebo. 100 evrov je šele začetek.
Puerjev sem zelo malo poskusil. Ko te gledam, kako ga pripravljaš, vidim, da sem jih predolgo namakal. Kako pa se hrani?

Ta je dokaj suh, tako da je bil najbrž staran kar v Kunmingu. V Hongkongu, recimo, je podnebje bolj vlažno in to vpliva na proces staranja. Sicer pa doma, če ga imaš za sprotno pitje, ni potrebno komplicirati. Zaviješ ga v papir, sam ga dam še v eno škatlo in to je to. Itak ga hitro spijem, nimam ga za staranje. Pazim le, da ni blizu začimb ali česa podobno močnega. Kako se ti zdi?
Všeč mi je. Res je, kot praviš, zelo piten. Je pa zelo velika razlika v pripravi. Sem navajen na večje količine, ti pa v gaiwanu večkrat čez čaj preliješ malo vode.

Obstaja čaj, ki ga še nisi pil, pa si ga res želiš poskusiti?
Ravno zadnji teden sem bral o čaju dahongpao. To je eden izmed čajev, ki bi ga rad poskusil. Gledal sem tudi nek dokumentarec, kjer možakar potuje po Kitajski in išče stare tradicije pridelave čaja. Govoril je tudi o dahongpau. Skalnati čaj. Je pa to, če prav razumem, zelo drag čaj.

Drag in nedostopen. Originalna različica, ki jo pripravijo zgolj iz listov čajevca, ki raste med skalami v gorovju Wuyi, je smrtnikom praktično nedosegljiva. Obstajajo pa podtaknjenci teh rastlin, ki rastejo po Fujianu in tudi drugje. Iz teh čajevcev po podobni metodi pridelujejo nepedigrejski dahongpao, ki je cenejši. Če se po kakovosti in okusu razlikuje od originala ne vem, ker ga žal nisem poskusil. Imam pa pri sebi yunnansko različico in jo lahko prelijeva.
Z veseljem. (srkne) Tole pa bi lahko redno pil. (smeh) Nič me ne moti, da ni original.

Dajva vmes rečt še kakšno o čaju v filmih. Tea with Mussolini, King’s Speech in Darjeeling Limited – trije sicer različni filmi s podobnim čajnim motivom: povsod se pojavlja angleška čajna tradicija. Črni čaj, čajni servis, dolgo namakanje, mleko, prigrizki …
Točno to. Poglej Hitchcocka, njegov Suspicion, čaj v tem filmu je neke vrste morilsko orožje. Glavna junakinja je prepričana, da jo hoče mož ubiti. Tudi s strupom v čaju. Vidi se angleško-indijski vpliv. Tako je čaj tretiran v filmih. Mi večinoma gledamo filme iz anglosaksonskega sveta. Čaji pridejo na platno skozi angleške avtorje. Če bi gledala azijske filme, bi bilo drugače. Poglej recimo japonske filme, kjer se prikazuje njihova kultura pitja čaja. Mislim, da bi ideja o čaju bila drugačna, če bi pri nas prikazovali več neangleške produkcije. Spomnim se še filma Tea for two …

Od Butlerja? Tega imam na spisku, a se ga nikjer ne da dobiti.
Ja, star film je, iz petdesetih. Imam ga v spominu, gledal sem ga kakšnih deset let nazaj. Prikazuje veliko čaja in čajnega servisa … Spomnim se še Poirota. Ampak to je spet angleška čajna tradicija. Pri američanih pa imaš ledeni čaj in ogromno sladkorja. Tam je v filmih predvsem več kave.

Kako pa komentiraš filmske scene, kjer se recimo iz čajnikov toči voda, ne čaj.
To je operativne narave. Tudi vina ne pijejo, zaradi ponavljanja. Cel dan bi pili čaj, zato so najbrž nalili vodo. Tudi zaradi hitrosti snemanja, se mudi. Snemanje filma je kompleksen proces, zato se napake vedno pojavijo. Nehote.

Kako to vpliva na originalnost? Poznavalce pritegne ravno dovzetnost za detajle …
Tu se vidi tudi razlika med dobrim in slabim filmom. Večinoma gledalci tega ne opazijo. Ti si vodo namesto čaja opazil. Stvari, ki jih poznaš, zmeraj bolj opaziš.

Na kaj si ob gledanju filma pozoren ti?
Imam profesionalno hibo, seveda. Vseeno se ob prvem ogledu filma poskušam prisiliti, da ga gledam kot gledalec. Da nisem pozoren na montažo, smeri pogleda ipd. To poskušam preskočiti in v filmu uživati. Šele ob naslednjih ogledih delam analizo. Vidim seveda vse. Male napake, ki jih omenjaš, … seveda jih vidim. Če bi sedaj snemala ob tej čajni mizi, bi imela tajnico režije, ki bi skrbela, da so vsi rekviziti usklajeni, da so skodelice vedno na isti poziciji, da je količina čaja v skodelici med posnetki enaka. Toda tako sceno včasih snemaš cel dan, zato se je napakam nemogoče izogniti. Lahko pa jih z dobro ekipo omejiš. Pri Srečen za umret smo snemali tudi v kitajski restavraciji. Podrobno je bilo treba spremljat hrano: pozicije, svežino, koliko in kako so jo igralci pojedli …

Mene pri Srečen za umret bolj kot hrana muči konec. Ga lahko interpretiraš?
Konec je bolj odprt. Cel film smo gledali eno zgodbo, na koncu pa gremo še v druge sobe, kjer vidimo nove zgodbe. Eni so srečni, eni sami, eni umirajo. Krog življenja v tem filmu je zelo pomemben. 70-letni pubertetnik gre skozi spremembo in spozna, da nikoli ni prepozno za živeti. Vse se vrača, starši postanejo otroci svojih otrok. Zato je tudi tak zaključek. Glavna junaka sta srečna in v tem momentu nas njuna zgodba več ne zanima. Tu so še drugi. Je pa zanimivo, da konec spodbuja različne debate in razmišljanja. Vsak si ga lahko razlaga po svoje. To je dobro.

Srečen za umret je bil v Sloveniji dobro sprejet. Mene predvsem zanima, kaj si o filmu misliš ti? Pisal si, snemal, montiral, bil si tudi v dvoranah na projekcijah. Kako na svoj izdelek gledaš iz distance?
Film je zaključek nekega mojega ustvarjalnega razvoja. Zame je Srečen za umret del triologije. Ni naključje, da se Janez Škof in Evgen Car pojavita na začetku celovečerca. Oba sta igrala že v mojih prejšnjih kratkih filmih. Vesel sem, da sem s tem filmom končal pripoved, ki sem jo želel povedati. Želel sem si raziskovati osamljenost, staranje in medčloveške odnose v Sloveniji. Tak specifičen profil je viden v vseh mojih delih. Za vsak film se seveda na koncu sprašuješ, kaj bi bilo, če bi nekaj spremenil. Še posebej pri celovečernem filmu. Nimam težav z ogledom Srečen za umret, zato lahko rečem, da sem zadovoljen s filmom. Najbolj uživam, ko svoje delo gledam s publiko. Opazujem reakcije in vidim, da sem nekaj dosegel. Nekdo se smeji, nekdo je žalosten. To mi veliko pomeni.

Ti je bolj pomembno, da se film proda, da ga čim več ljudi vidi, ali daješ prednost sporočilnosti?
Če film narediš samo za prodajo, bo hitro pozabljen. Edini faktor za vsak film je “test of time”. Če ga ljudje čez 10 let še zmeraj gledajo, veš, da si delal prav. Hkrati ima vsako delo sporočilnost. Če se poveže s komercialnim uspehom, je to dodatna potrditev. Meni je pomembno, da gledalec reagira. Rad poslušam odzive. Neka ženska je svojo mamo po petdesetih letih peljala v kino. Prišla je gledat moj film. Zato se film splača delati.

Srečen za umret je pod streho. S čim boš kinodvorane polnil čez kakšno leto? Kaj pripravljaš?
Pišem nov scenarij. Nočem pa še javno govoriti o vsebini. Nočem napovedovati. Pot do filma bo dolga. Scenarij, denar, snemanje, montaža, kino.

Lahko vsaj potrdiš, da bo v filmu kak kader s čajem?
Definitivno.

P.S.: Na koncu sva se lotila še Laocangovega shu puerja Xueju Xiaogongbing. Več o Matevžu Luzarju najdete na njegovi spletni strani. Z njim se je pogovarjal Miha Jesenšek.

Značke: ,