Prva skodelica čaja v kitajskem novem letu

Triindvajsetega januarja je v Kunmingu prijetno pomladansko jutro. Prvi dan novega kitajskega zmajevega leta. Do zgodnjega popoldneva so že počistili ulice včerjašnjega praznovanja.

Zaspana čajna tržnica

S kolesom sem se odpravil na čajno tržnico, na klepet o in ob čaju. Zanimalo me je, kaj za novo leto počnejo ljudje, ki se sicer ukvarjajo s čajem.

Na tržnici, kjer je skoraj 400 čajnih trgovin, je bilo na novega leta dan odprtih le kakšnih pet ali šest. Del, ki mi je še posebno všeč, je bil kar cel zaprt. Sicer sem v notranjosti videl nekaj ljudi, ki so zbrani okoli mize v sončnem vremenu igrali karte, a jih nisem motil.

Odpravil sem se na zahodni del tržnice, kjer je bilo več življenja. Pred neko čajno trgovinico je bil parkiran celo velik policijski terenec, ki je zastiral pročelje prodajalne. V notranjosti sem opazil nekaj Kitajcev, ki so sedeli za veliko leseno mizo – najbrž zgolj prijatelji in sorodniki, ki so podaljšali praznovanje novega leta.

Trgovinica s puerhi

Kolesaril sem naprej in kmalu našel še eno odprto čajno trgovinico. Gospodična v njej pravi, da živijo v bližini, zato so se (raje, kot da bi sončen dan preživeli med štirimi stenami) odpravili “v službo” na čaj. Razgledal sem se po notranjosti in na policah našel zanimiv izbor shu in sheng puerh čajev različnih oblik in starosti.

Pozanimal sem se o sheng puerhu, ki ga najraje pijejo. Lastnik je s police vzel stisnjeno kepo in mi jo ponudil v pregled, češ, da ima sam najrajši tega. Vonj mi je ustrezal, zato sem prosil za preliv. Med čakanjem na čaj sem opazil, da ponujajo tudi izbor bio (organskih) čajev, zato sem nažical še preizkušnjo le-teh. Želel sem se na lastne oči (in jezik :) prepričati, ali je med bio in “nebio” čaji kakšna razlika.

Gospodična je pripravljala čajni pribor in mi vmes ponosno razlagala, da sedim v izmed šestih trgovin v Kunmingu, ki ekskluzivno prodaja čaj neke čajne tovarne iz juga Yunnana. Vmes je voda zavrela in že sva prelivala in srkala različne puerhe. Na prvi pogled so se mi lističi bio puerha zdeli bolj zeleni, skoraj lepši od njegovega klasičnega brata. Okus obeh pa je bil, kljub ogromni razliki v ceni, zelo podoben.

Bio in nebio čaji

Ker me je stvar zanimala, sem vprašal o razliki med bio in nebio čaji. Gospodična je bila o zadevi kar poučena. Njihov bio čaj raste na plantaži ob potoku. Kemikalij pri obdelavi zemlje ne uporabljajo. Toda hkrati sem izvedel, da lahko tudi uradno neorganski čaji rastejo v podobnih bio pogojih, le da se pridelovalci ne ubadajo z birokracijo pridobivanja vse ustrezne biopapirologije. Slednja, skupaj z zahtevki za nadzorovano pripravo in shrambo, ter dejstvom, da se na tak način pripravi malo čaja, organskemu bio čaju viša ceno. Edina vidna razlika med čaji, ki sem jo opazil – se pravi bolj zelena barva listov – nima s tem, ali je čaj bio ali ne, nobene povezave. Čaji prihajajo iz različnih nasadov, zato so vršički drugače obarvani.

Opazil sem še, da imajo vsi puerhi, ki sem jih poizkusil, “napako” – lističi so bili nalomljeni. Zanimalo me je, zakaj puerha ne prodajajo v nestisnjeni obliki. Gospodična me je podučila, da lahko nestisnjen puerh v šestih do osemnajstih mesecih izgubi vonj in okus. Če ga stisnejo v takšne ali drugačne kepe, pa s tem ni težav tudi po deset ali več let. Pokazala mi je fotografije njihove čajne predelovalnice, kjer delavci s čajem polnijo posebne posode, ki jih nato postavijo nad vročo vodo. Na slikah je bilo vse polno pare. Kader me je spominjal na mnoge obcestne gostilnice, kjer na podoben način pripravljajo okusne kitajske cmoke (ne kuhajo jih v vodi, temveč v pari, imenujejo jih jiaozi). Kepe puerha po taki obdelavi postanejo zelo kompaktne, zato jih je pred pripravo čaja potrebno razdreti s posebnim puerh nožem. Postopek je zamuden, med njim pa tudi (ne)namerno polomimo čajne lističe. Toda Kitajcem se zdi kakovost čaja bolj pomembna kot njegov izgled.

Pogovor s solastnico je bil prijeten, vmes sva popila kar nekaj čaja. Povedala mi je tudi zgodbo o velikih puerh kepah, ki so se v kilogramskih zvitkih bohotile na njenih policah. Pravi, da je to čaj iz nekega zelo starega čajnega drevesa (neobrezani čajni grmi zrastejo v drevesa, v Yunannu tudi do sto in več let stara). Odvisno je sicer od vremena in vode, ki je na voljo, toda tako mogočno drevo lahko letno da 100 do 200 kilogramov suhega čaja. Ker je poseben, je tudi zelo drag. Vsako leto bolj – v desetih letih se lahko podraži tudi za desetkrat.

Prekajen, a ne lapsang souchong

Doma imam večjo kepo puerha, ki mi jo je podaril prijatelj. Okus je močen in rahlo grenek, vonj pa je podoben prekajenemu lososu. Prijatelj ne ve, kako stara je ta kepa puerha – pravi, da jih ima doma še nekaj in jih rad pije. Podoben čaj sem našel tudi v čajni trgovini. Takoj sem prepoznal značilen vonj! Ko sem taboril in zakuril ogenj, so se majice navlekle enakega vonja. Solastnica čajne trgovine, s katero sem preživel današnji popoldan, mi je razložila, od kod ta vonj. Baje ima sheng puer tak vonj, če ga oberejo jeseni. Vode je takrat malo, zaradi česar čajevec v čajnih nasadih spremeni način rasti. Če take jesenske vršičke oberemo, bo iz njih nastal močnejši čaj z značilnim vonjem zgorelega lesa.

Fotografije iz današnjega obiska čajne tržnice


Članek je napisal Roman, v slovenščino ga je prevedel Miha. Ogledate si lahko izvorno različico (2012: First Cup of Tea). Več o čajih najdete na daoli.eu.


Značke: , , , ,